Na zaščiteno arheološko območje z imenom Smast — Arheološko območje Kneški hrami (EŠD 15357) se navezuje pripoved o »stari vasi«, ki jo je zasul plaz, in omembe posameznih najdb (Osmuk 1985: 297; Premrov 2011: 116; Spletni vir l). Na tem mestu prinašamo zapis omenjene pripovedi, pa tudi ustno izročilo o nastanku imena »novega« naselja Smast.
Smast je idilična vasica, stisnjena na plodni polici med Sočo in pobočjem Planice. Stari Smaščani so ob zimskih večerih na topli peči pripovedovali zgodbo o veliki katastrofi, ki je pred davnimi leti prizadela njihove pradede.
Legenda o nastanku vasi smast
Tik pod gričem s pokopališčem in cerkvijo svetega Lovrenca, nad zajezenim delom struge Soče, je v davnini stala majhna vasica z imenom Kneški hrami. Naselje je štelo le okoli deset domačij. Obdano je bilo s kamnitim zidom, ki je služil za ogrado živine, naseljence pa pozimi varoval pred divjadjo. S kamenjem in lesom grajene nizke hiše s slamnato streho so vaščanom nudile varen dom. Preživljali so se z obdelovanjem polja in rejo drobnice. Jedilnik so popestrili z ulovom rib v Soči. Vaščani so se počutili dokaj varno, čeprav se jim je voda zajezene reke včasih nevarno približala.
Neke jeseni deževje ni hotelo prenehati. Višina reke se je nevarno dvignila. Mali potoček, ki je običajno mirno šumel za kamnitim vaškim zidovjem in se le nekaj deset korakov pod hišami izlival reko, je grozeče prestopil bregove in se zaganjal v kamnito obzidje. Voda hudournika je že začela nevarno ogrožati malo naselje. Ovce in koze so prestrašeno blejale in iskale izhod, da bi ubežale nevarnostì. Kmalu je narasla voda podrla del zidu, Zaskrbljeni vaščani so v cule in košare nabrali skromno imetje, da bi se z živino lahko pravočasno umaknili v strmino in dalje proti zahodu pod Laborje. Nedaleč od domov, varni pred narasIimi vodami, so si pod previsno steno uredili suho zavetje.
Ponoči se je začela zemlja grozeče tresti. Strahotno je grmelo. Neznani grozeči glasovi so pretresali ozračje. Kot da bi se nad naseljem podirala gora. Proti jutru se je svet umiril. Le narasle vode so vsepovsod grozeče drvele v dolino in s seboj odnašale zemljo, skalovje in drevje. Občasno se je izpod Kurnika slišal zvok kotalečega se skalovja. Deževje se je počasi umirilo, na zahodu se je že pokazal kanček jasnine. Vaški starešina je izpod varnega zavetja previsnih sten Laborja poslal najpogumnejše može na ogled. Vrnili so se prestrašeni, z grozo v očeh.
Kneških hramov ni bilo več. Kjer so še dan prej stali domovi, je bila le še gola, razrita blatna zemlja, posuta s kamenjem. Pašniki in polja so ležali globoko pod nasutim skalovjem in ostanki griča, ki se je odtrgal med Libušnjim in Vrsnim in kot plaz pridrvel v dolino nad Sočo.
Nekdanji prebivalci Kneških hramov, zdaj brezdomci, so si pod globokim previsnim skalovjem Laborje uredili začasno bivališče. Na ravnici pod Okrešljem so začeli graditi novo, pred besnečo reko varno naselje. Postavili so dvanajst novih domov. Ledino in poraščen svet v bližini so očistili za nova rodovitna polja in zelene pašnike. Novo naselje se danes imenuje Smast.
Ljudsko izročilo tudi pravi, da so prve hiše v novem naselju postavili štirje brezdomci Kneških hramov s hišnimi imeni: Ivančč, Grič, Mohorič in Sokol. Kmalu so se pridružili še Żubr, Kmet, Mrget, Šustar, Burk, Blevk, Martin in Blaž. Postopoma pa še današnji staroselci Smaščani (Golja, A; Gregorčič, F.; Ivančič, V.).
Vasica Kneški hrami je bila po pripovedovanju najverjetneje uničena v prvi polovici 14. stoletja, v času katastrofalnega potresa pri Beljaku na Koroškem.
