Izvir Dicove vode v Klavžah velja za globinski izvir. Izvir ima stalno temperaturo in nikoli ne presahne, zato ga uvrščamo med t. i. dobre vode.
Od vedno so to vodo hodili zajemat kmetje ob košnji na bližnjih travnikih, saj jih je prijetno osvežila in jim dajala občutek sitosti.
Zajetje izvira s portalom v obliki kamnitega oboka so med prvo svetovno vojno uredili vojaki avstroogrske vojske. Območje je bilo v tem času del zaledja soške fronte, na katerem so bile nameščene oskrbovalne enote.
Po načrtih in pod vodstvom črnovojnika Aloisa Kerna iz Weinburga pri Murecku (avstrijska Štajerska) so 10. julija 1916 pričeli z gradbenimi deli. Izvir so zajeli in vodnjak v pičlih 10 dneh tudi dokončali. Kamniti obok nosi še danes napis z letnico 1916. H kompoziciji vodnjaka je spadala tudi moška glava, postavljena prav na izviru. Usmerjala je curek vode, ki je pritekal skozi usta. Od tod izhaja poimenovanje izvira: Dicova, Decova, Dedcova voda ali Izvir pri dedcu.
Vojaški zdravnik, ki je deloval v bolnišnici v Klavžah, naj bi opazil, da Dicova voda blagodejno vpliva na počutje ranjencev, da bolje okrevajo in da se jim rane hitreje celijo. Vodo naj bi poslal celo v analizo na Dunaj.
Danes prihaja zajemat vodo k izviru vedno več ljudi, še posebej, ker se povečuje zanimanje za izvirske vode. Po radiestezijskih meritvah naj bi Dicova voda imela pozitivne energijske lastnosti. Njene močne energije naj bi delovale na vse čakre. Mnogi ugotavljajo, da po pitju te vode hitreje okrevajo. Med ljudmi velja, da pripomore k boljšemu počutju bolnikov z boleznimi prebavil in prostate.
Več v zloženki Dicova voda.
O nastanku vodnjaka priča skrivnostna steklenica piva, ki so jo v bližini vodnjaka našli ob njegovi prenovi.
Dodatne informacije najdete v knjigi Zdravilni izviri radiestezista Jožeta Muniha.
