Jadranski lipan
(Thymallus aeliani, Valenciennes 1848)
Čeprav je bil že leta 1848 opisan kot samostojna vrsta, je jadranski lipan dolgo veljal za eno od oblik evropskega lipana (Tyhmallus thymallus). Da gre za samostojno vrsto, so potrdile novejše genetske raziskave. Naseljuje porečje Soče v Sloveniji ter porečje Pada in Adiže v Italiji. Zaradi različnih dejavnikov je zelo ogrožen, iz posameznih rek tega območja pa je že povsem izginil.
Jadranski lipan ne naseljuje izvirnih delov rek in manjših pritokov, raje ima rahlo umirjen vodni tok, a še vedno potrebuje hladne in s kisikom bogate vode. Tolminka od Tolminskih korit do izliva v Sočo je zato zanj zelo primerno življenjsko okolje.
Podolgovato telo jadranskega lipana je bočno sploščeno, sivo modre barve in pokrito z velikimi luskami. Njegova glava je majhna in koničasta, v ustih ima majhne, ostre in čvrste zobe. Plavuti so sivo modre z rumenimi odtenki, velika hrbtna plavut pa je mavrične barve. Slednja mu skupaj s sploščenim telesom kot jadro omogoča, da vodni tok mojstrsko izkorišča za svoje gibanje. Jadranski lipani običajno zrastejo do pol metra in tehtajo 1 kg. V porečju Soče so že bili ujeti posamezni lipani, veliki nad 60 cm in težki prek 2 kg.
Jadranski lipani spolno dozorijo v tretjem letu starosti. Razmnožujejo se od marca do maja. Svoje ikre zakopljejo v plitve drstne jame, skopane v droben prod na daljših rečnih prelivih. Po treh do štirih tednih se iz iker izvali zarod, ki hitro zapusti drstne jame in se preseli v mirnejše in toplejše priobalne rečne predele. Ko lipani rastejo, se postopno selijo v globlje in hitrejše dele reke, vendar se mladice še vedno vračajo prenočevat v rečne plitvine. Odrasli lipani ostajajo v osrednjih delih rek, radi imajo mesta za večjimi ovirami ali področja, pokrita z obrežno vegetacijo. Zarod jadranskega lipana se prehranjuje z živalskim planktonom in algami. Mladice lipana in odrasli lipani se hranijo z raznimi organizmi, ki živijo na dnu reke, z insekti na vodni gladini, odrasli lipani pa tudi z manjšimi ribami.
Lipani potrebujejo za svoj razvoj veliko raznolikost rečnega prostora, zato je ohranjanje naravnega stanja rek zanje ključnega pomena.
Prodni žepi
V strugi reke Tolminke so postavljene pregrade prodnih žepov na način, da ne ovirajo prehoda ribam. Nabrani prod se odstranjuje v času, ko najmanj moti življenjske cikle rib. Tako se pred zasipavanjem varujeta sotočje Soče in Tolminke ter akumulacijsko jezero Most na Soči.
