Tolminka
Tolminka prihaja na površje na 690 m nadmorske višine z več močnimi kraškimi izviri, ki so prekriti z ledeniškimi, rečnimi in podornimi usedlinami. Tolminka se kmalu pod izviri zaje v globoko ozko sotesko, polno velikih podornih in ledeniških skal. Med njimi se voda živahno pretaka, pada čez skočnike, dere v brzicah in zastaja v prostranih tolmunih. Na koncu se soteska stisne v Tolminska korita. Za njimi se dolina odpre v Tolminsko kotlino, kjer Tolminka priteče do Soče in se vanjo izliva kot njen levi pritok.
Tolminka ima značilno, čudovito, zelenomodro barvo vode, ki se precej razlikuje od barve Soče.
Temperatura vode ostaja skozi leto nizka oziroma hladna, saj se tudi v najbolj vročih poletjih ne segreje prek 14°C.
Porečje Tolminke je izredno strmo, saj leži na prehodu iz sredogorskega v visokogorski svet. Rečje je zaradi krasa zelo redko, večinoma ga sestavljajo hudourniki. Njeni stalni pritoki so le trije – levi Azmica in Zadlaščica ter desni Pščak. Vsi se spuščajo v sotesko Tolminke z imenitnimi slapovi. Na svoji več kot 11 km dolgi poti Tolminka ustvari slikovite naravne pojave, med katerimi so najlepša njena korita.
Reka se dolvodno od sotočja z Azmico zajeda v podlago iz krednih kamnin in v njih dolbe Pologarjeva korita, ki so danes dolga 100 m, široka med 4 in 20 m ter globoka med 10 in 15 m. Na sredi korit so razgaljene slikovite gube, ki se vijejo v navpični in vodoravni smeri. Posebnost so spodmolaste poševne zajede v desni steni pred iztočnim ustjem.
Tolminska korita so najbolj znana naravna znamenitost na Tolminskem in predstavljajo najnižjo vstopno točko v Triglavski narodni park. Gre za skupno ime korit Tolminke in Zadlaščice. Največje posebnosti korit so geološko okno, pravokotno sotočje obeh rek in topli izvir pod Hudičevim mostom s temperaturo med 18,8 in 20,8°C.
Kot reka, ob kateri je nastalo mesto, Tolminka nastopa tudi v pravljičnem in mitološkem izročilu. Ob njej so se sprehajali velikani, v Zadlaški jami je živela Duga baba, most čeznjo pa naj bi v Tolminskih koritih zgradil sam hudič.
Ostanki poledenitve
Na levem bregu so tik pred mostom čez Tolminko leta 2009 poplavne vode razkrile poševne oziroma deltaste plasti, ki so značilne za ledeniška jezera pred čelnimi morenami. O delovanju ledenika na tem območju pričajo tudi številne ogromne skale na Sotočju.
